Med 24. in 26. junijem 2022 smo se po dveh letih prisilnega premora zaradi Covid-19 številni kolektivi, pobude ter posameznice vseh spolov iz anarhističnega in antiavtoritarnega gibanja ponovno zbrali v Cluju/Kolozsváru na 14. Balkanskem anarhističnem knjižnem sejmu (BASK). Prišli smo z različnih koncev Balkana in od drugod: iz tako imenovanih bolgarije, slovenije, romunije, grčije, turčije, hrvaške, madžarske, srbije in tudi iz tako imenovanih litve, avstrije, nemčije, švice, francije in brazilije. Zbrali smo se, da bi izmenjali ideje ter delili novice o nedavnih in tekočih bojih ter da bi okrepili konkretne odnose zaupanja in solidarnosti med tovariši in tovarišicami.
Naši pogovori so zajeli številne teme, sprejeli smo nekaj sklepov, veliko vprašanj pa smo pustii odprtih.
Razprave smo začeli z razmislekom o internacionalizmu in vzajemni pomoči. Spomnili smo se, da je sam Balkanski anarhistični knjižni sejem vpet v tradicijo mednarodnega organiziranja onkraj meja, ki je že od samega začetka značilna za anarhistično gibanje. Pogovorom nas je pripeljal do razmisleka o vzporednicah med sistemi zatiranja v Latinski Ameriki in na Balkanu, saj sta obe geografiji na obrobju globalnega kapitalističnega sistema in zaznamovani z zgodovino izkoriščanja. Ponovno smo izpostavili, da sta skupna analiza in delovanje praktično nemogoča brez ukoreninjenosti v neposrednih osebnih odnosih, za tvorjenje katerih pa so neizmernega pomena skupni fizični prostori – eden od teh pa je tudi sam BASK. Še naprej verjamemo, da med pomembne prakse mednarodne solidarnosti sodijo tudi tiste, ki izzivajo in ovirajo centre kapitalistične in državne moči v posamičnih geografijah, kjer delujemo in ne zgolj tiste, ki se osredotočajo na le nekaj globalnih velesil.
Nad celino visi težka senca vojne. Balkan je še vedno močno zaznamovan z izkušnjo vojn v nekdanji tako imenovani jugoslaviji. Na podlagi te boleče zgodovinske lekcije poudarjamo, da nedavna eskalacija vojne v tako imenovani ukrajini enkrat več potrjuje pripravljenost globalnih državnih in kapitalističnih sil za izvajanje organiziranega in tehnološko dovršenega nasilja, množičnih pobojev in sistematičnega uničevanja. Vojna v ukrajini ni edinstven pojav, temveč je le zadnja v vrsti vojn, ki so neločljivo povezane s tekmovanjem za globalno prevlado. Te so orodja ohranjanja in širjenja kapitalistične prevlade nad ljudmi, viri in ozemlji. Kot anarhistke in antiavtoritarci nasprotujemo vsem vojnam in militarističnim projektom. Prizadevamo si za aktiven odpor proti vojni in vsemu, kar jo podžiga: od nacionalizma, verskega ekstremizma do patriarhata in ideje, da je neskončna gospodarska rast osrednji namen družbene organizacije.
Izražamo popolno solidarnost z vsemi, ki so jih prizadele uničujoče sile vojne. Prepoznavamo izjemno težak položaj naših tovarišev in tovarišic v ukrajini, ki se borijo za preživetje, in tudi tistih v tako imenovanih rusiji in belorusiji, ki se zaradi svojega nasprotovanja vojni soočajo s skrajno represijo. V naših razpravah smo se vedno znova vračali k nizu vprašanj, na katera je po našem mnenju možno in potrebno najti različne odgovore: Kako se upreti vojni in militarizaciji v lastnih okoljih? Kako tvoriti odnose vzajemne pomoči in solidarnosti s prizadetimi? Kako preprečiti, da bi bila naša prizadevanja uporabljena za upravičevanje nadaljevanja vojne in utrjevanje kapitalističnih interesov? Predvsem pa se moramo upreti spektaklu vojne, ki vse poenostavlja zato, da bi nas pripravil do tega, da se podredimo odločitvam elit, ki nadzorujejo države, vojaško industrijo in vojske. Namesto tega si moramo prizadevati za to, da razumemo vlogo vojne v kapitalističnih sistemih in tudi vzroke vsakega posameznega opustošenja, da bi se lahko uprli in zavrnili podreditev nenehnemu delovanju vojne mašinerije. Za ta namen je izgradnja družbenih gibanj od spodaj nepogrešljivega pomena.
Naslednji sklop razprav je bil posvečen politični ravni kvira kot antinormativne in antiavtoritarne prakse. Poudarili smo pomen stalnega razvoja anarho-feminističnih in kvir praks na Balkanu ter opredelili nekatera konkretna področja prihodnjega delovanja:
1. V našem političnem organiziranju je potrebno iti onkraj represivnih struktur in se zavestno soočiti s patriarhalnim redom tudi takrat, ko se ta izraža v anarhističnih in antiavtoritarnih gibanjih. To pomeni, da moramo iskreno stopati v odnose drug z drugim, biti pri tem pozorni na zatiranje na podlagi spola, ki ostaja stalen vidik naših življenj ter si hkrati prizadevati za gradnjo občutkov skupnosti in spoštovanja onkraj družbeno vsiljenih ali samopripisanih kategorij. Poudarili smo, da so za doseganje teh ciljev ključnega pomena tudi prakse skrbi. Veseli nas, da lahko Balkanski anarhistični sejem knjig vidimo kot pozitiven primer tovrstnega pristopa.
2. Ugotavljamo, da na Balkanu primanjkuje kvir anarha-feministične literature, in se zavedamo, da je to vprašanje, ki zahteva naš neposreden angažma.
3. Poudarili smo, da v mnogih geografskih območjih kriza COVID-19, nova vojna in vzpon novih fašističnih sil sovpadajo z uvedbo represivne zakonodaje, ki še posebej prizadeva ženske in kvir osebe. Predvidevamo, da se bodo obsežni napadi na avtonomijo žensk in nadzor nad lastnim telesom nadaljevali.
Vse bolj vidimo tudi, kako avtoritarne družbene in politične sile nenehno na novo definirajo idejo moškosti na način, da ta ustreza potrebam vojnega stroja. Zato je boj proti patriarhatu hkrati boj proti vojni in proti militarizaciji. Toda nova vojna ni edina nedavna kriza, skozi katero se krepijo procesi repatriarhalizacije naših družb. Boj proti vsem napadom na pogoje družbene reprodukcije mora zato biti v jedru naših organizacijskih prizadevanj. Verjamemo, da so orodja in pristopi, ki so jih razvile anarha-feministične tovarišice vseh spolov, uporabni za vse anarhistične in antiavtoritarne tokove. Med temi orodji in pristopi so tudi tisti, ki se osredinjajo na potrebo po zagotavljanju virov za krepitev kvir anarha-feminističnih perspektiv na Balkanu in na nenehno razmišljanje o tem, kaj pomeni tvorjenje varnejših prostorov za vse.
Pandemija COVID-19 je razkrila in poglobila obstoječe razredne razlike. Za naše gibanje je pomenila izredno zahtevno situacijo. Potrebno je bilo iznajti nove načine upora, toda do tega ni vedno prišlo. Tudi v naših vrstah so bili pogosti izkušnje mentalne preobremenjenosti, notranji konflikti in zmeda, toda veliko je bilo tudi pozitivnih odzivov na situacijo in ravno iz slednjih lahko črpamo navdih za prihodnost. Z normalizacijo izrednega stanja je postalo nujno zavrniti tisto, kar to predvideva: monopol države nad javnim diskurzom in političnim organiziranjem in skrajni individualizem. Ta situacija nas je opomnila, da interpretacije ne smemo prepustiti zgolj strokovnjakom. Namesto tega stremimo k temu, da odgovornost za lastne odločitve prevzamemo nase tudi v nepredvidljivih situacijah in našo energijo usmerimo v kolektiven in politično angažiran razvoj vednosti v realnem času.
Naslednji sklop razprav je bil posvečen procesom, zaradi katerih ljudje zapuščajo svoje domove v regijah, ki so jih s svojimi intervencijami opustošile tudi države Trdnjave Evropa, in iščejo nove v bolj ali manj oddaljenih geografijah. Prizadevamo si za širitev naše solidarnostne mreže, da bi lahko podprli tiste, ki iščejo zatočišče in se hkrati zoperstavili rasističnim, kolonialističnim odnosom in praksam, ki prevladujejo v vseh naših okoljih. Vidimo, da so begunci in begunke vseh spolov v režimu vse večjega mejnega in siceršnjega nadzora izpostavljeni nasilnim pushbackom, zapiranju, trpljenju in smrti. Hkrati je kriminalizirana solidarnostna podpora. Zavračamo vse državne meje in si prizadevamo za svet prostega gibanja za vse ljudi. Diplomatski očitki in direktive, kot je denimo Dublinski sporazum, v širši družbi ustvarjajo dimno zaveso, ki naj daje občutek, da na tem področju vendarle prihaja do pozitivnih premikov. V resnici pa še vedno dajejo legitimnost nečloveškim praksam držav, ki beguncem odrekajo možnost, da se sami odločijo, kje bodo poiskali zatočišče. Obsojamo tudi vse tiste predloge, ki predvidevajo izkoriščanje človeškega trpljenja za potrebe zagotavljanja poceni delovne sile za kapitalistični stroj – za stroj, katerega sestavni del so tudi sami brutalni rasistični mejni režimi.
Nadalje smo razmišljali o procesih neoliberalnega preoblikovanja podeželja preko privatizacije, gentrifikacije in turizma. Te procese prepoznavamo kot sestavne dele kapitalistične ekspanzije na podeželju in kot dodatne načine ustvarjanja dobička z izkoriščanjem človeških in nečloveških bitij ter okolja. Zavračamo romantizirajoči diskurz eskapističnih fantazij urbanih srednjih in višjih razredov ter si prizadevamo za iznajdbo načinov organiziranja in sodelovanja v bojih na podeželju. To bi odprlo nove možnosti za eksperimentiranje s praktičnimi načini pridelave hrane, upiranje odtujenosti, ki prevladuje v kapitalistični družbi, in praksami skrbi v okviru gibanja, ki gre onkraj urbanega. To pomeni ponovno pridobitev dostopa do zemlje, toda ne z namenom še enega v pridobivanje dobička usmerjenega ograjevanja, temveč za ponovno vzpostavitev skupnega z namenom tvorjenja priložnosti za vznik trajnostnih gibanj, ki v celoti sprejemajo načela spoštljivega odnosa do okolja in nečloveških bitij. To delo prepoznavamo kot reproduktivno delo, preko katerega moramo afirmirati naše boje proti patriarhatu, rasno pogojenemu zatiranju in ostalim oblikam izključevanja. Zavedamo se, da bodo podnebne spremembe še zaostrile preživetvene pogoje in da bodo ob nadaljevanju sedanjega kapitalističnega sistema največjo težo najhujših posledic ponovno občutili tisti, ki so že zdaj podvrženi mnogoterim načinom izkoriščanja.
Nazadnje smo se odločili, da bo naslednji balkanski anarhistični knjižni sejem konec junija 2023 v Ljubljani, v tako imenovani sloveniji.
Balkanski anarhistični knjižni sejem smo v treh dneh ustvarili kot prostor poslušanja, spoštovanja in medsebojne pomoči. To je bilo mogoče le zaradi neizmeljivih naporov lokalne organizacijske ekipe v zadnjem letu, za kar se jim iz srca zahvaljujemo. Verjamemo, da morajo v kontekstu vedno novih oblik kapitalističnih kriz odnosi zaupanja med širokimi anarhističnimi in antiavtoritarnimi gibanji ostati v središču našega političnega dela. V težkih bitkah, ki nas čakajo, je to, kar nas povezuje, veliko pomembnejše od tistega, kar nas razdvaja.
NOBEN NAROD NAS NE ZDRUŽUJE, NOBENA VOJNA NAS NE BO RAZDELILA!
PROTI VSEM VLADAM IN DRŽAVAM!
BOJ PROTI PATRIARHATU JE BOJ PROTI VOJNI IN MILITARIZMU!
SPREMENIMO KAPITALISTIČNO KRIZO V KRIZO OBLASTI!
JEZNI SMO ZARADI UMOROV ŠE 27 LJUDI, KI JIH JE ZAGREŠILA POLICIJA V MELILLI!
Udeleženke in udeleženci 14. balkanskega anarhističnega knjižnega sejma v Cluju/Kolozsváru
26. junij 2022